Osnovna šola Franceta Bevka Tolmin ima čudovit šolski gozdiček, v katerem raste več vrst dreves. Učenci tja radi zahajamo, saj so poleg dreves, tam tudi odlična igrala. Nekega dne pa smo v gozdiček odšli s prav posebno nalogo. Najprej smo drevesa opazovali in vsak izmed nas je izbral eno od dreves. Po dolgem pogovarjanju, dokazovanju in utemeljevanju, smo smo se skupaj odločili  le za eno drevo, ki smo ga udomačili. Izbrali smo drevo lipovec, poimenovali smo ga Lipko.  Izbrali pa smo ga, ker ima zdravilne cvetove, hladno senco, lipov med je okusen, les se lahko oblikuje, deblo je gladko. Najprej smo se naučili ločevati lipo od lipovca. To ni bilo pretežko, ker v okolici šole raste veliko lip in lipovcev. Samo natančno je bilo potrebno opazovati drevesne in cvetne liste, še lažje pa obe drevesi razlikuješ po plodovih. Pri drevesu smo se tudi fotografirali. Lipkota bomo večkrat obiskali, opazovali spremembe na njem in vsak mu bo ob obisku podaril kakšno lepo misel, prijazno besedo ali objem. Včasih bomo naslonili na njegovo deblo uho in ga tiho poslušali, kaj nam bo povedal.  Zdaj je jesen in drevesa imajo plodove v katerih se skrivajo semena. Nabrali smo semena, okrogle bunkice, ki jih bomo posejali v razredni vrtiček. Mogoče pa bomo imeli srečo in bo Lipko dobil podmladek.

V učilnici smo v zvezke narisali naše udomačeno drevo, zapisali po čem se razlikuje od lipe. Za vsak slučaj, da ne pozabimo. Na internetu smo poiskali tudi druge zanimivosti in ugotovili, da je lipa neke vrste slovenski simbol. V starih časih so se pod lipo zbrali ljudje in se pogovarjali, posedali so na kamnitih klopeh, za kamnito mizo in modrovali. Lipe in lipove drevorede so sadili za posebne priložnosti. V Sloveniji raste na Koroškem najstarejša lipa, ki je stara 700 let.

Komaj čakamo, da spet obiščemo naše drevo Lipkota. Zdaj je še posebej važen, saj so njegovi listi rumeni, ko posije sonce pa se zdi, da ima namesto listov zlate cekine.