Ustanova: OŠ dr. Bogomirja Magajne Divača, PŠ Senožeče

Dandanes, v drvečem svetu opažamo, da se v šoli namenja premalo časa temeljnim človekovim vrednotam. Ravno zaradi tega že vrsto let sodelujemo v različnih projektih skupaj z učenci s posebnimi potrebami. Bogata širina programa Ekošola nas je spodbudila k izvajanju skupnih dejavnosti, ki so bila izhodišče za spoznavanje sivke in njene uporabe. Poleg tega da so se otroci veliko naučili o tej rastlini, so se naučili sprejemati drugačnost in jo ceniti zaradi njene bogate posebnosti.

1.      UVOD

Naša majhna podružnična šola Senožeče se nahaja na obrobju Krasa. Letos se v njej šola 44 učencev od 1. do 5. razreda. Veseli nas, da smo lahko vsakodnevno v stiku z naravo, jo opazujemo, spoznavamo in se z njo učimo. Spoznanja, ki jih sprejemamo, nas bogatijo in spodbujajo k novim uresničitvam naših ciljev. Prav ta spoznanja so bila eden izmed glavnih razlogov, da smo se v letošnjem šolskem letu vključili v program Ekošola. Že v lanskem šolskem letu smo se odzvali prijaznemu povabilu učencev s posebnimi potrebami iz Centra za usposabljanje Elvira Vatovec Strunjan in enote Divača ter se jim pridružili v projektu programa Ekošola »Od pire do kruha«. Rezultate našega skupnega dela smo marca 2017 predstavili na sejmu Altermed v Celju. Ker so bila srečanja zanimiva in so učence med seboj zelo povezala, smo sklenili, da z njimi nadaljujemo. Tako se je porodila ideja našega letošnjega projekta, ki smo ga poimenovali: »Sivka – na vrtu, v omari in kulinariki«.

2.      UČIMO SE SKUPAJ Z UČENCI S POSEBNIMI POTREBAMI

Šolski otroci se redko srečujejo z vrstniki, ki se šolajo v šolah za otroke s posebnimi potrebami. Taki otroci potrebujejo veliko več prilagoditev in pomoči pri učenju, gibanju in življenju nasploh. Zaradi nepoznavanja njihove drugačnosti se jih učenci pogosto bojijo, do njih navadno pristopajo z nelagodjem. Otroke, ki so drugačni, šolski otroci označujejo za »bolne«. Te razlage so prevzeli od svojih staršev ali drugih odraslih oseb. Tudi zaradi odstiranja tovrstne nevednosti in spreminjanja zaznamujočih oznak so ta srečanja za šolske učence zelo pomembna.

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZOUPP-1) v drugem členu opredeljuje, da so »otroci s posebnimi potrebami otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.«

V osnovni šoli se pogosto srečujemo z učenci s posebnimi potrebami. Manj stika imamo z otroci z motnjami v duševnem razvoju. Pri načrtovanem delu pa smo se srečevali ravno s to, manj poznano, skupino.

3.      INKLUZIJA OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI

Naša šola že vrsto let neguje dobre odnose z učenci s posebnimi potrebami, ki obiskujejo Center za usposabljanje Elvira Vatovec Strunjan enota Divača. V zadnjih dveh letih nas je še toliko bolj povezala prav Ekošola.

Čeprav je od same zamisli o integraciji otrok s posebnimi potrebami že zelo dolgo, le-ta namreč sega v preteklost petdesetih let in pomeni proces prilagajanja otroka s posebnimi potrebami splošnemu okolju, smo se pobližje spoprijeli z drugim pojmom, in sicer inkluzijo, ki predstavlja proces, v katerem se mora okolje prilagajati otrokom s posebnimi potrebami.

Inkluzija pa prinaša otrokom s posebnimi potrebami družbeno vključevanje. To pomeni  vključevanje tistih, ki so bili na nek način izključeni. Z našim projektom smo želeli predvsem spodbuditi vključevanje in povezovanje otrok s posebnimi potrebami, ki glede na določene posameznikove primanjkljaje, ovire ali motnje obiskujejo vzgojno-izobraževalne zavode, v katerih se izvaja posebni program vzgoje in izobraževanja kot z učenci v redni osnovni šoli. Šolarji so pobližje spoznali, da so njihovi novi prijatelji drugačni od njih, da se težje premikajo, govorijo, berejo, pišejo, lepijo ipd., a so kljub vsemu veseli, razigrani, prijazni, prisrčni in pripravljeni pomagati drug drugemu. Marsha Forest in Jack Pearpoint navajata (Galeša: 1995), da inkluzija oz. vključenost pomenita predvsem združevanje, priključitev, kombinacijo, objem, udeležitev, sprejetost, biti drug z drugim in skrbeti drug za drugega. Inkluzijo opredeljujemo kot vključevanje tistih, ki so bili izključeni. Pomeni spopadanje z drugačnostjo, raznoterostjo in različnostjo ter posledično sprejemanje le-te kot del naše družbe. Na podlagi teh karakteristik so tudi pri naših skupnih druženjih učenci dobili priložnost drugačnega učenja, predvsem tistega učenja, kako sprejemati ljudi, ki so drugačni od njih, in kako sprejemati njihovo drugačnost.

Inkluzijo ni lahko opredeliti. Kljub temu pa pomeni, kot pravi Galeša (1995), nov model razmišljanja in šolanja za naslednje stoletje. Iz nje izhajajo naslednje vrednote, ki so pomembne tudi na naši šoli, in sicer:

·         sodelovanje in ne medsebojno tekmovanje,

·         soudeležba in ne prisiljenost,

·         odnosi in ne osamitev,

·         medsebojna odvisnost in ne neodvisnost,

·         prijateljstvo in ne osamljenost.

4.      SODELOVALNO UČENJE

Poučevanje v sodobni šoli ni več vezano le na oddelek in posameznika znotraj le-tega, temveč se širi na širšo učečo se skupnost. Učitelj prevzema številne raznolike vloge – od organizatorja, svetovalca, spodbujevalca, poslušalca do moderatorja ipd. V tovrstnem okolju ne predstavlja več edinega najpomembnejšega vira informacij, temveč je njegova vloga širše usmerjena. S prevzemanjem drugih vlog pa obenem pridobi možnost, da postane v večji meri opazovalec, ki lahko s sledenjem učnemu procesu učencem dejavnosti fleksibilno prilagaja glede na njihove zmožnosti, potrebe in interese. Sodelovanje med učenci (socialna interakcija) pospeši doseganje spoznavnih, čustvenih in socialnih ciljev, ki so med seboj vzajemno povezani. (Vodopivec: 2003). Med iskanjem smernic, kako najbolje pristopiti k uresničitvi našega projekta, smo se odločili, da bo delo potekalo v različnih delavnicah, v katerih bodo izvedene dejavnosti zasnovane na prilagojen način, ki bo otrokom dal možnost za sodelovanje z drugimi. Ta pot pa bo vodila naprej v pridobivanje novih lastnih znanj. Hkrati pa bo pomembna v procesu oblikovanja otrokove osebnosti, saj se sodelovalno učenje odvija v odnosu z drugimi. V našem primeru so bili to otroci s posebnimi potrebami. Na ta način so naši učenci dobili možnost pridobivanja dragocenih sodelovalnih veščin, ki jih bodo spremljale vse življenje. Nenazadnje pa so imeli tudi priložnost spoznati drugačne otroke, ki so kljub vsem svojim posebnostim edinstvene osebe.

5.      PRIMERI DEJAVNOSTI

Temeljno izhodišče našega dela je bila rastlina, ki je danes nepogrešljiva na vrtovih. Prevzame nas njena barvitost cvetov, najbolj pa njen močan prepoznaven vonj. Sivka se je danes na Krasu že dobro uveljavila. Nekaterim nudi pomemben vir zaslužka, nam pa je služila kot izhodišče za veliko zanimivega raziskovanja.

Izvedli smo različne dejavnosti znotraj dveh delavnic. Dejavnosti, ki so potekale, so bile skupinske in tudi samostojne (znotraj posamezne ustanove). V predstavitev so zajete le tiste, ki so potekale skupinsko. Pri zasnovi poteka in načrtovanja projekta je bilo potrebnega veliko sodelovanja in usklajevanja med mentorji. Na začetku smo si izbrali vodilo, iz katerega naj bi izhajali. Ker se sivka v današnjem času pojavlja že skoraj na vsakem vrtu, smo se odločili, da jo podrobneje spoznamo. Zatem je sledilo podrobno snovanje dejavnosti, ki smo jih nameravali izvesti. Pri izbiri le-teh smo bili pozorni na to, da bodo primerne za vse otroke. Rezultate dejavnosti smo želeli predstaviti na 14. sejmu Altermed v Celju.

5.1.        Prva delavnica: Ekološka čistila iz sivke

Prva delavnica je potekala na podružnični osnovni šoli v Senožečah. Na njej smo želeli otrokom predstaviti sivko kot rastlino in njeno uporabnost. Delo smo organizirali v delavnicah, ki so potekale v heterogenih skupinah. Najprej smo otroke med seboj pomešali in razdelili v skupine, kjer so potekale  različne delavnice. Podrobno smo jim razložili potek dela znotraj posamezne delavnice. Otroci so zelo radi sodelovali in obiskali vse delavnice. Pri delu so drug drugemu pomagali, se spodbujali in veliko nasmejali, kar je pomenilo, da so delo z navdušenjem sprejeli.

V tej delavnici so otroci naredili:

·         kopalno sol,

·         dišeče sivkine vrečke,

·         dišeče okrasne obeske za ključe,

·         izvezene črke z napisom SIVKIN VRT,

·         sivkino milo.

 5.2.        Druga delavnica: Sivka v kulinariki

V tretjem razredu smo organizirali tehniški dan, ki smo ga izpeljali v obliki druge delavnice, ki je potekala na Centru za usposabljanje Elvira Vatovec Strunjan, enota Divača. Šolski otroci so prvič vstopili v tako šolo. Spoznali so, da ima ta šola podobnosti in tudi razlike z našo. Prostori so bili drugače opremljeni. Otrokom je bila zelo všeč soba za umirjanje. Po končanem raziskovanju novih prostorov je bil predstavljen potek dela.

Ta dan smo izvedli delavnice:

·         peka sivkinih piškotov,

·         izdelava sivkinih bonbonov,

·         izdelovanje mozaika sivkine rastline iz papirja,

·         barvanje odpadne tetrapak embalaže in sajenje sivkinih sadik,

·         barvanje sivkine lestve.                                                                                                                             

6.      ZAKLJUČEK

Tovrstna povezovanja so manj pogosta, saj zanje v natrpanih programih ne najdemo ustreznega časa. Poleg vseh novih spoznanj o sivki so posledično prišla na plan tudi druga pomembna spoznanja, kot so:

·         Pomembno je, da znamo drug drugemu pomagati in biti hvaležni za nudeno pomoč.

·         Otroci s posebnimi potrebami so ovirani pri gibanju in učenju, a so hkrati zelo spretni in vztrajni pri ročnih opravilih.

·         Otroci s posebnimi potrebami so tudi otroci, ki se radi družijo, učijo in veselijo majhnih korakov napredka.

·         Topli spontani objemi v pozdrav, smeh in sproščenost so podrli vse predsodke.

Do vseh teh spoznanj pa ne bi prišli, če ne bi otrokom dali te priložnosti. To pa so hkrati dandanes pomembni vidiki, ki nam bogatijo spoznavanja ter nas vodijo na poti do boljšega sprejemanja in spoštovanja drugačnosti.

7.      LITERATURA

1. Galeša, M. (1995). Specialna metodika individualizacije. Radovljica: Didakta.

2. Krapše, Š. (2004). Otroci s posebnimi potrebami. Nova Gorica: Educa.

3. Opara, B. (2015). Dodatna strokovna pomoč in prilagoditve pri vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami. Ljubljana: Centerkontura.

4. Pekljaj, C. (2001). Sodelovalno učenje ali kdaj več glav več ve. Ljubljana: DZS.

5. Vodopivec, I. (2003). Modeli poučevanja in učenja. Sodelovalno učenje v praksi. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

6. Pridobljeno s spletne strani: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5896# (19. 4. 2018)