Kako nam je uspelo zmanjšati količino odpadne hrane?

Avtor prispevka : Rebeka Prelesnik, objavljeno 04.02.2019 20:18:38
KATEGORIJA:
Hrana
KLJUČNE BESEDE:
Hrana, Vrtec, Dobra praksa, Zbornik
POVZETEK:

Vsako leto smo se v vrtcu srečevali s problematiko zavržene hrane po obrokih. Opazili smo, da pri obrokih hrana ostaja, zato smo se pogovorili, kaj imamo radi in česa ne, zakaj puščamo hrano na krožniku in kaj bi naredili drugače, da pri obrokih ne bi imeli ostankov.

Galerija Priloge Komentarji (0)

povp.ocena:(0)

Ustanova: VVZ Kekec Grosuplje

Vsako leto smo se v vrtcu srečevali s problematiko zavržene hrane po obrokih, zato je bilo v najstarejšem oddelku enote v ospredju iskanje rešitve. Povod za začetek vsega je bila buča, ki je prenehala služiti kot okras v naši igralnici. Da bi strokovne delavke otrokom približale hrano kot našo vsakodnevno sopotnico, hkrati pa bi v oddelku pripomogli k zmanjšanju odpadne hrane po obrokih, smo se tega skupaj lotili na različne načine.

1.    UVOD

Z otroki, starimi od 4 do 6 let, smo se spraševali, kaj storiti z bučo velikanko, ki smo jo pospravili iz garderobe. Največ idej so imeli otroci v povezavi s prehranjevanjem, zato sva jih spodbudili, da doma s starši poiščejo/pripravijo recept, preko katerega jo bomo lahko porabili.

S sodelavko sva ugotavljali, da otroci precej hrane po obrokih zavržejo. Razumljivo je, da ima vsak »svoje najljubše jedi in tudi takšne, ki jih sploh ne mara. Če hočemo ostati zdravi, moramo jesti raznovrstno hrano« (Senker, 2006: 21). Zato sva se odločili, da s pomočjo začetne motivacije z bučo konkretno zakorakamo v temo »hrana« in skupaj preko tehnik aktivnega učenja spoznavamo hrano, drug drugega ter skušamo zmanjšati ostanke hrane pri obrokih.

2.    MERITVE ZAVRŽENE HRANE (PRVIČ)

Otrokom sva vzgojiteljici predstavili graf, v katerega smo vsak dan v tednu (5 dni/zajtrk in kosilo) beležili, koliko hrane smo na mizo prejeli in koliko smo prinesli nazaj (v posodo z ostanki). Utrjevali smo pojme cel kos, polovica kruha, četrtina … polno/prazno … in vse beležili v tabelo. Z otroki smo ugotovili, da nam pri obrokih ostajajo ostanki jedi in da bo potrebno izdelati nov graf, preko katerega bomo lažje merili ostanke, zato smo izdelali plakat, na katerega smo ob vsakem obroku (3x dnevno 5 dni) označili, kaj smo jedli ter koliko je bilo ostankov. Ostanke smo zbirali v litrski vrč, rezultate pa vrednotili z obrazi (vesel, resen, žalosten) in se pogovarjali o tem, kako se oni sami počutijo ob tolikšni količini ostankov.

3.    ISKANJE REŠITVE

     

      Slika 1: Pripravljanje sadne malice za prijatelje

Opazili smo, da pri obrokih hrana ostaja, zato smo se pogovorili, kaj imamo radi in česa ne, zakaj puščamo hrano na krožniku in kaj bi naredili drugače, da pri obrokih ne bi imeli ostankov. Otroci so risali svojo najljubšo jed in jo na »avtorskem stolu« predstavili prijateljem. Preko intervjuja so povedali, kaj bi bili, če bi bili hrana, raziskovali zdravo in manj zdravo hrano, skupaj s prijatelji so pripravljali sadno-zelenjavne malice in sokove ter se tako pobližje srečali z živili, ki jih sicer ne bi izbrali pri obroku.

Že sam kurikulum predstavlja rešitev: »Hranjene v vrtcu naj poteka čim bolj umirjeno, brez nepotrebnega čakanja, pripravljanja, pri obrokih se ne hiti. Dopušča naj izbiro in možnost, da si otroci postrežejo sami, če to želijo« (Bahovec, 2004: 21).

Z otroki smo se dogovorili, da si bodo odslej sami nalagali hrano na krožnik in vedno vzeli toliko, kolikor bodo pojedli, z namenom, da ostankov ne bo.

4.    SLOVENSKI TRADICIONALNI ZAJTRK

Otrokom sva povedali besedno zvezo »slovenski tradicionalni zajtrk« in jih izzvali, da povejo, na kaj se spomnijo/kaj že vedo ob/o tem. Ker so od prejšnjih let že vedeli, kaj ob tem dogodku dobijo za zajtrk, sva s sodelavko dobili pričakovane odgovore: mleko, kruh, med, maslo, jabolko. Otroke sva izzvali, da povprašajo svoje stare starše, kaj so oni v resnici jedli za zajtrk, ko so bili otroci. V naslednjih dneh smo dobili zelo raznolike odgovore in seznam preprostih podeželskih jedi, ki so jih tukajšnji ljudje jedli 50 let nazaj. Ko smo se pogovarjali, kako bi lahko praznovali teden hrane, so najstarejši otroci predlagali, da bi naredili stojnico z zajtrkom za starše. Pogovorili smo se, kaj vse bi lahko imeli na stojnici, in naredili načrt (kaj bomo delali na posamezen dan, kaj potrebujemo, kje bi to dobili).

5.    BUČNA MARMELADA

Preko tehnike aktivnega učenja (TAU) »avtorski stol« so otroci predstavili recepte, ki bi jih lahko uporabili za pripravo buče v igralnici. Nato smo glasovali, kaj bi pripravili. Izglasovan je bil recept za bučno marmelado. Buče smo vzgojiteljice najprej olupile z ostrim nožem ter jih razrezale na manjše rezine. Te so dobili otroci in jih razrezali na manjše kose. Otroci so narezali še sadje, ki je ostalo od malice. Pripravili smo še preostale sestavine, jih vonjali, nato pa dali v veliko posodo na električni štedilnik ter vsakih nekaj minut pomešali z leseno kuhalnico. Ob koncu smo marmelado shranili v kozarce za vlaganje.

6.    MLEKO

Otroci so povedali, da za zajtrk potrebujemo mleko. Pogovorili smo se, kje ga lahko dobimo, naredili načrt in se odpravili ponj. Pri kuharici smo dobili posodo, pri kmetu mleko, ki smo ga v naši igralnici začeli kisati. Spoznali smo tudi deklamacijo A. R. Roze – Mleko.

Ob koncu tedna smo iz ostankov kislega mleka pripravili skuto za postrežbo staršem na stojnici.

7.    PRIPRAVA KRUHA IN ŽGANCEV

Otroke sva vprašali, katere sestavine potrebujemo za kruh in jih pravočasno naročili v kuhinji. Te smo si dobro ogledali, nato pa so otroci pomagali sestavine mešati in mesiti kruh.

Ker so otroci po izvedeni raziskavi pri svojih starih starših ugotovili, da jih je veliko za zajtrk jedlo žgance, smo jih tudi mi načrtovali – kuharica nam je maso za žgance pripravila v kuhinji, mi pa smo jih z otroki naredili do konca.

8.    DAN SLOVENSKE HRANE

V enoti smo po celotnem tednu pripravljanja jedi postavili Zvončkovo stojnico in postregli starše ter mimoidoče s pripravljenimi dobrotami.

Dva otroka sta bila za nekaj časa določena za postrežbo zajtrka mimoidočim. Ustavili so se starši otrok, pa tudi učenci in učiteljice podružnične šole ter preizkusili naše jedi. Tudi otroci sami so z veseljem pokušali pripravljene dobrote, tako da ob koncu dneva hrane nismo zavrgli.

9.    PROJEKT »LISICA KUHARICA«

Otrokom sem predstavila ročno lutko (lisico), ki je povedala zgodbo o tem, kako je nabirala gobe, ko je kar naenkrat v gozdu zaslišala petelina. Kljub njenemu zvitemu prigovarjanju se ji petelin ni približal, jo je pa prestrašil volk, ki je ravno takrat spal v grmu. Lisica je ostala brez večerje (petelina) in je tisti dan kuhala samo gobe.

Lutka se je ponudila, da hodi z otroki domov in z njeno kuhalnico pripravijo recept iz hrane, ki pri njih doma ostaja, tega pa dokumentirajo v njeni knjigi receptov.

Otroci so bili aktivno prisotni pri procesu priprave jedi iz ostankov hrane, ki so ostajali v njihovi družini, in imeli možnost to predstaviti še vrstnikom, kar je bila posebna čast vsakega posameznika.

Odzivi družin so bili prav tako pozitivni, saj so odrasli ozavestili pomen prehranskih ostankov, se še bolj povezali, sodelovali, pomagali in skupaj iskali rešitve. Nekateri so povedali, da je bilo dobro že to, ker so se lahko z vsemi družinskimi člani skupaj lotili priprave hrane.

     

     Slika 3: Lisička Kuharica predstavlja nov recept

Ob koncu smo prejeli 24 novih receptov in marsikdo je dobil navdih od drugih družin pri ustvarjalni porabi ostankov.

10.    MERJENJE ZAVRŽENE HRANE (DRUGIČ)

Z otroki smo spomladi izdelali plakat, na katerega smo ob vsakem obroku (3x dnevno 5 dni) označili, kaj smo jedli ter koliko je bilo ostankov. Ostanke smo zavrgli v vrč, ki je bil naš merilnik že oktobra. Rezultate smo ponovno vrednotili tudi z obrazi (vesel, resen, žalosten) in se pogovarjali o tem, kako se oni sami počutijo ob tolikšni količini ostankov.

Ker so si otroci glede na naš dogovor sami nalagali hrano na krožnik (in lahko prišli večkrat iskat, če so bili še lačni), smo ob koncu dneva ugotavljali, da »pridelamo« zelo malo (ali nič) ostankov.

11.    EVALVACIJA MERJENJA ZAVRŽENE HRANE

Ob koncu tedna smo po kosilu z otroki opravili vrednotenje in primerjali prvi in drugi plakat (oktober in marec). Ugotovili smo, da je bilo ob drugem merjenju zavržene hrane zelo malo (ali nič), nato pa smo se z otroki pogovorili, kaj bi lahko naredili v prihodnje, da bo teh ostankov še manj.

Otrokom sem po obrokih postavila vprašanja: »Kaj si pustil na krožniku? Kaj največkrat pustiš na krožniku? Zakaj?«, njihove odgovore pa zapisala:

»Pustila sem, ker mi ni bil dober kruh, ker je mel neki notr. Ene semenčka.« (Klara)

»Zato sem pustila, ker sm mela dovolj.« (Anja)

»Repe ne morem, ker je ne maram. Žgancev je pa preveč.« (Edi)

»Pustil sem fižol, ker ga ne maram, ker mi gre pol na bruhanje, ko ga dam v usta.« (Miha)

»Pustila sem meso, ker je to špeh, pa ne maram tega.« (Anja)

»Ne morem paprike, k mi gre na bruhanje.« (Miha)

»Ne morem paprike, ker je ne maram. Ker še nikol nisem jedu, k tud mami ne naredi tega doma.« (David)

»Nočem paprike, k nima tacga okusa. Nima pečenega okusa.« (Val)

Ob končnem vrednotenju meritev smo se pogovorili »Kaj bi otroci spremenili v bodoče, da toliko ostankov ne bi bilo?«:

»Da bi mogli vse pojest.« (Matic)

»Da bi skoz merili hrano.« (Anja)

»Pol k vse pojemo, zrastemo veliki.« (David)

»Da bi lahko pustili še za drugič.« (Kaja )

»Če vse pojemo, pol zrastemo in gremo lahko v šolo.«  (Martin)

»Bi imela vedno tak dogovor, da bi eno stvar lahko pustil na krožniku.« (Klara K.)

12.    ZAKLJUČEK

Ob začetku projekta smo se strokovni delavci veliko pogovarjali o tem, zakaj je toliko zavržene hrane. Ugotovili smo, da je velikokrat razlika tudi v tem, koliko vzgojitelj od otrok zahteva. Če otroka ne spodbujamo k pokušanju novih živil na krožniku, bo vedno več ostankov hrane.

Tekom projekta so se otroci navadili, da pojedo celoten zajtrk, da vedno pri malici vzamejo toliko, kot vedo, da bodo pojedli. Pri kosilu smo uvedli pravilo, da sme vsak na krožniku pustiti le eno stvar (npr. samo fižol, če ga otrok ne mara, ali samo čebulo itd.), saj si sami nalagajo obroke na krožnik in je to tudi ukrep, s katerim prenašamo odgovornost na otroke – količina zavržene hrane se je zmanjšala, kar je potrdila tudi kuharica, ki je po obrokih pregledovala naš voziček s hrano. Veseli smo bili tudi izvedenega projekta, ki je dodatno pripomogel k izboljšanju situacije v oddelku.

13.    LITERATURA

    1. Bahovec, Eva D. idr. (1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod za šolstvo.

    2. Senker, C. (2006). Zdravo prehranjevanje. Ljubljana: Grlica.

Galerija

Priloge

# Ime datoteke

Komentarji