Ena od osrednjih odgovornosti vsakega dijaka je učenje, oziroma odgovorno opravljanje svojih obveznosti, ki so praviloma povezane s šolskimi nalogami. Čeprav to niso njihove edine obveznosti, niti ne nujno najpomembnejše, pa je učenje eno od najbolj zvestih spremljevalcev vsakega srednješolca.

Načinov in oblik učenja je neprešteto. Vsak posameznik gotovo uporablja različne tehnike učenja, kar je tudi razumljivo, saj se učenje družboslovnih predmetov pomembno razlikuje od naravoslovnih. Prav tako je nekaterim zelo pomembno v kakšnem okolju se učijo: nekateri potrebujejo popolno tišino, nekaterim odgovarja glasba, spet drugi se raje učijo v družbi, tretji v knjižnici, … Naštevanje bi lahko potekalo v nedogled, vse pa je odvisno od tega, kje posameznik najde tisti način in prostor, da se lahko čim bolj osredotoči na izbrano učno snov.

V dijaških domovih je to še nekoliko večji izziv, ker na relativno majhnem prostoru biva veliko število dijakov, zaradi česar je potrebno stalno prilagajanje. Dijaki imajo za učenje sicer na voljo učilnice, kjer pa zelo težko poteka individualno učenje. V zadnjih letih namreč narašča potreba po vedno bolj odmaknjenem učenju, ker je lahko povezano tudi s spremembo družbe, ki se bolj kot v preteklosti zateka v individualnost.

Kadar se izkoristijo vse možnosti, ki so na voljo, je najbolje pogledati preko svojih okvirjev in iskati nove rešitve. Učenje nam pri tem ponuja veliko svobode, le upati si moramo in biti včasih tudi nekoliko predrzni.

V dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani so organizirane obvezne učne ure (podobno pa je tudi po ostalih dijaških domovih), ki potekajo od 08:30 do 10:30 za tiste dijake, ki imajo pouk popoldan, in od 16:00 do 18:00 za dijake, ki imajo pouk dopoldan. Ker je večina dijakov v šoli v dopoldanskem času, je mnogo več dijakov na učnih urah popoldan. Zaradi prej omenjenih različnih načinov učenja, se morajo dijaki organizirati, kje in kako se bodo učili. Dva dijaka v sobi se bosta težko učila vsak svojo snov na glas, prav tako pa bo nekdo težko glasno ponavljal svojo učno snov v skupni učilnici. Dijaki lahko sicer  poiščejo tudi druge kotičke, vendar so možnosti omejene. Zato smo se z dijaki dogovorili, da za en dan poskusimo to učenje nekoliko spremeniti.

Ker je mesec september ob sončnih dnevih lahko nadvse prijetno obdobje, sem dijakom predlagal, da bi za en dan poskusili nekoliko spremeniti prostor učenja in bi odšli v naravo, natančneje v gozd, na bližnji Golovec. Golovec je gozdnata vzpetina jugozahodno od centra Ljubljane, od dijaškega doma pa se nahaja le dobrih 10 minut peš hoje. Ker v začetku septembra še nimajo toliko šolskih obveznosti, so se hitro odzvali in sprejeli pobudo. V gozd smo se odpravili v začetku učnih ur in potrebovali skoraj pol ure, da smo prišli do nekoliko večjega prostora, kjer je poleg miz in klopi tudi naprave za telovadbo v naravi. Tam je bilo sicer nekaj posameznikov na sprehodu ali rekreaciji, vendar so bile mize in klopi proste.

Že pred odhodom smo se dogovorili, da bomo tam ostali vsaj eno uro, v tem času pa se  je vsak od njih poskušal skoncentrirano posvetiti svoji učni snovi. Nekoliko neobičajno je bilo videti, ko so se skoraj sočasno na vseh štirih mizah, kolikor smo jih zasedli, odprli številni zvezki, knjige, peresnice, pojavili so se svinčniki, radirke in druge šolske potrebščine. Da bi bilo vzdušje še bolj prijetno in sproščeno, sem vsaki od prisotnih razdelil sok in jih poskušal še enkrat motivirati, da se popolnoma osredotočijo na svojo šolsko obveznost. Njihovo učenje sem spremljal iz nekoliko odmaknjene klopce, kjer sem tudi sam bral izbrano knjigo. Mnenja sem namreč, da je vzgoja in motiviranje mnogo bolj kvalitetno, če tudi tisti, ki motivira in spodbuja, sočasno opravlja podobno delo.

Kako je potekalo učenje?

Pri treh mizah so dekleta utihnile in se dejansko posvetile svojim nalogam. Ena se je ukvarjala s slovenščino, dve sta prepisovali učno snov, ena je brala knjigo, nekaj pa jih je reševalo matematiko. Pri zadnji mizi, kjer pa je bilo nekaj več deklet, pa je pogovor še nekaj časa trajal. Da bi ta pogovor prekinil, sem se preprosto usedel zraven njih. Opozoril jih nisem, le bral sem naprej svojo knjigo. Dekleta so mojo potezo razumele in se posvetile učenju. Kljub temu so se po določenem času spet začele pogovarjati, vendar je bil ta pogovor namenjen šoli. Za isto mizo so namreč sedele dijakinje iste šole, vendar različnih letnikov. Med pogovorom so starejše dijakinje spraševale mlajše o tem kaj se učijo, katerega profesorja imajo, nekatere so dale tudi nekaj nasvetov, nato pa so se spet posvetile učenju. Po nekaj minutah sem se spet vrnil na svojo klop. Dve dijakinji sta odšli približno 100m dalje, kjer so na voljo še dve mizi.

"ful fajn, da se takole učijo nekje zunaj"

"Ja, pa ful so pridne, si opazil?"

Pogovor dveh sprehajalcev, ki sta šla mimo nisem mogel preslišati, sama pa najbrž nista vedela, da sem s temi dekleti, saj sem sedel ravno toliko stran, da najbrž nista povezala, da sem z njimi.

Po nekaj več kot 60 minut učenja je koncentracija začela nekoliko padati, zato so zelo počasi zaključevali z učenjem. Sprva sem odšel opozoriti dijakinji, ki sta bili na bolj oddaljeni klopci, da se počasi odpravljamo, vendar sta me prosili, če se lahko vrneta kasneje, saj bi radi z učenjem nadaljevali. Z vsemi ostalimi smo preverili, da za seboj nismo pustili kakšnih ostankov, nato pa smo se odpravili nazaj.

Ob koncu učenja so bila dekleta veliko bolj mirna, kot takrat ko smo prišli. Tudi ko smo se vračali nazaj, je bilo čutiti veliko sproščenost. Če je bilo ob odhodu v gozd še nekaj skeptičnih pogledov, pa smo ob vračanju lahko ugotavljali, da ideja ni bila tako slaba.

Na poti smo se ogromno pogovarjali, predvsem pa je bilo prijetno dejstvo, da se novinke, dijakinje prvega letnika na ta način lažje in hitreje asimilirajo v novo sredino ter tudi hitreje poiščejo nove prijatelje. 

Čeprav v začetku septembra še ni toliko snovi za ponavljati, preverjanje znanja pa je zelo redko, pa je tovrstno navajanje na redno učenje izredno koristno. Dejstvo je, da take učne ure ne morejo biti redne, vsak teden ali celo vsak dan. Veliko je odvisno od vremena – v zimskem času ne bi bilo nikomur prijetno sedeti na mrazu ali poltemi in si poskušati zapomniti določeno snov. Učne ure v gozdu so lahko zgolj popestritev in sprememba okolja in ritma, ki nam lahko pride še kako prav. Prav tako ni učenje v naravi nič novega, saj lahko predvsem v urejenih parkih, ob sončnih dnevih, neredko vidimo posameznike s knjigo v roki. Lahko pa dijake na ta način spomnimo, da obstaja tudi učenje izven okvirjev institucionalnih ustanov, narava pa nam pri tem lahko ponuja ogromno možnosti.

V dijaških domovih živijo praviloma dijaki, ki prihajajo iz oddaljenih krajev, pogosto iz manjših vasic. Življenja v mestu lahko niso vajeni, zato lahko dobijo občutek domotožja; ne le domačih oseb, temveč tudi domačega kraja in drugega naravnega okolja. Z dejavnostmi v gozdu ali kje drugje v naravi, lahko tem dijakov nekoliko približamo občutek domačnosti, predvsem pa razbijemo rutino, ki poteka med letom.

Na učnih urah v gozdu je prišlo trinajst dijakinj, različnih srednjih šole, vseh letnikov, od prvega do četrtega. Veliko prijetnih in koristnih stvari je že napisanih v zgornjih vrsticah, nekaj pa jih bodo dodali še dijaki sami. Prav pa je, da omenimo tudi nekatere manj prijetne okoliščine, ki jih velja upoštevati ob morebitnih naslednjih učnih urah v gozdu:

- Preden smo se odpravili v gozd, smo pozabili, da tam obstajajo tudi komarji, zaradi toplega vremena pa dekleta niso imela seboj dolgih oblačil.

- Prav tako je potrebno upoštevati, da tovrstno učenje ne odgovarja vsem, saj ves čas mimo hodijo sprehajalci, včasih se pojavi tudi kakšen pes. Načeloma gre za spontano srečevanje mimoidočih ter njihovih ljubljenčkov, vendar lahko pri dijakih, ki potrebujejo več miru, vsaka taka zadeva pomeni izgubo koncentracije in pozornosti.

- Da smo prišli do primernega prostora, kjer so dekleta lahko sedela za mizo, smo potrebovali pol ure hoje, pri tem pa prehodili skoraj 4 kilometre. V bistvu ima to tudi svoje prednosti (gibanje), po drugi pa bi ta čas lahko dekleta izkoristila za učenje ali sprostitev.

Poleg številnih prednosti, ki jih ima gozd, nam nudi tudi zavetje, lahko pa še mnogo več; lahko je tudi prostor učenja oziroma učnih ur, ki jih velja na ta način večkrat izkoristiti. Po koncu teh učnih ur sem se spraševal, ali so bile dijakinje dejansko zadovoljne s temi učnimi urami? »Ali bomo lahko imeli še kdaj take učne ure?«, me je vprašala ena izmed njih, kar je pomenilo, da se k temu lahko še večkrat vrnemo.

Izjave nekaterih dijakinj:

Eva P.A.: »Meni so bile te učne ure ful fajn zato, ker sem se v tistem času mal distancirala od učenja med štirimi stenami in sem hkrati združila preživljanje časa v naravi z nekim koristnim delom. Dejansko sem naredila nekaj zase pa za šolo, tako da se veselim naslednjih takih učnih ur in podpiram čim več takih dejavnosti.«

Eva R.: »Ful mi je bilo všeč, da smo bili na svežem zraku in to, da smo se malo razmigali. Zmotili so me edino komarji, na katere nisem bila pripravljena. Na splošno mi je Golovec všeč; rada imam naravo in šport, poleg tega pa sem vedno pripravljena za akcijo in nekaj novega. Sprememba okolja in dinamičnost sta dobro vplivali tudi na mojo produktivnost.«

Monika L.: »Učne ure v gozdu so mi bile zelo všeč, saj imam rada naravo in sprehode, zato mi je bilo kul še en sprehod naredit do tja. Sigurno bi to še večkrat ponovila, ker je tudi sproščujoče.«

Mihaela L.: »Učne ure v naravi so se mi zdele zelo sproščujoče. Čeprav se nisem mogla najbolj zbrati, ker sem tista oseba, ki rabi čisto tišino med učenjem, sem bila zelo vesela biti na svežem zraku. S sestro sva rekle, da bi se morale večkrat odpraviti učit v naravo. Všeč mi je bilo tudi gledati ljudi, ki se gibljejo in hodijo na sprehode s svojimi ljubljenčki. Pa zelo so me motivirali predvsem starejši ljudje, ki so tekli po tistih bregovih gozda. Pa tudi zaradi lepega sproščenega občutka, tudi to me je spodbudilo, da bi se učila sproti.«

Viktorija Z.: «Učne ure so bile zame zelo sproščujoče, saj sem se pač nadihala veliko svežega zraka, tako da sem se lažje učila. Seveda bi to ponovila, saj bi si zbistrila glavo in imela več volje za učenje.«

Nadja O.: »Meni je bilo všeč. Malo smo se razhodili, podružili in potem je vsak naredil nekaj za šolo. Zdi se mi, da sem se zaradi tega, ker smo bili v gozdu in je bilo tako mirno, sproščeno vzdušje, potem tudi lažje zbrala. Motili so me le komarji – tako, da če gremo še kdaj, se moramo prej nujno zaščititi.«

Petra K. »Bilo je ful fajn, ker smo šli malo iz sobe in se malo sprehodili. Pa tudi dejansko smo se učili, ker smo šli tja tudi s tem namenom. Edino komarji so me malo motili. Če ne bi bilo mrzlo bi se šla kdaj večkrat takole učit, vendar bi vedno nekoga vzela seboj, da mi med potjo gor in nazaj ne bi bilo dolgčas.«

Eva K.: »Meni je bila izkušnja všeč. Kakšna taka popestritev je vedno dobrodošla. Sprehod je bil prijeten, pa tudi ideja sama je bila izvirna in zanimiva. Všeč mi je bil kolektivni duh, vendar pa sama v tisti uri nisem veliko naredila za šolo. Bolj prijetno mi je bilo gledati ljudi in naravo okoli sebe, kot pa v zvezek slovenščine, tako da se bom raje učila notri, vendar večkrat šla na sprehod ali pa celo na isto mesto na Golovcu za sprostitev ali pa kakšno ponavljanje snovi kar tako, v glavi, brez zvezkov. Če povzamem, bilo je prav fino in preveč lepo, da bi samo buljila v knjige!«

Na koncu pa ne pozabimo: Gozd ščiti nas, zato je prav, da tudi mi ščitimo gozdove!