Naša šola je šola s prilagojenim programom, zato se vsi zaposleni zelo dobro zavedamo pomena senzornega razvoja pri otrocih. Tako je nastala ideja senzorne poti.

Namen senzorne poti je, da učenci preko različnih materialov pridobijo čim več različnih senzornih prilivov, da zaznajo razlike v obliki, velikosti, strukturi in toploti materialov. S hojo po poti urijo tudi ravnotežje, preverjajo svoj proprioceptivni sistem in se urijo v premagovanju različnih arhitektonskih barier.

Oblikovala se je ekipa in rodile so se ideje. V ekipo smo se vključili specialni pedagoginji, fizioterapevta, delovne terapevtke, športna pedagoginja in seveda hišnik.

Opravili smo oglede različnih senzornih poti in tako naredili seznam uporabnih materialov.

Vsak od nas je pripravil ideje, katere smo nato strnili v nek načrt ter predstavili projekt ravnateljici, ki nas je z veseljem podprla.

Postavili smo si prioritete:

1.    Senzorna pot mora biti čim bolj obstojna.

2.    Posamezni prekat mora biti dovolj dolg, da lahko naredi uporabnik čim več korakov po nekem senzornem materialu, odločili smo se za 3m.

3.    Prekat mora biti primerno globok, da bomo lahko vanj nasuli toliko materiala, da bo lahko uporabnik dejansko začutil lastnost materiala.

4.    Pot mora biti dovolj široka, tako smo določili širino 1,20m.

Naslednji koraki:

1.    Narisali smo načrt poti.

2.    Izbrali smo teren in zakoličili pot.

3.    Pozvali smo različne ponudnike storitev za izkop in utrditev poti ter polaganje robnikov. Izbrali smo najugodnejšega ponudnika.

4.    Glede na materiale, ki smo si jih zamislili, smo poslali prošnje za donacije različnim trgovinam ter ponudnikom storitev.

5.    Po posvetu z izvajalcem gradbenih del, smo se odločili za robnike iz recikliranih avtomobilskih gum.

6.    V vsem času od zasnove do gradbenih del smo zbirali, nabirali in nabavili material za senzorno pot.

7.    Ko so bila gradbena dela zaključena, smo se lotili zapolnitve prekatov z različnim materialom.

8.    Pod mehkejše in zrnate materiale smo za zaščito pred rastjo plevela, položili zaščitno folijo.

Materiale, ki smo jih uporabili:

1.    kamenčke in prodnike različne velikosti,

2.    slamo,

3.    storže,

4.    lesene okroglice različnih dimenzij,

5.    avtomobilske gume,

6.    sekance,

7.    glinopor,

8.    tlakovce,

9.    kamen škrilj,

10.                      umetno travo.

Določili smo pravila uporabe:

1.    Senzorna pot se naj uporabi čim večkrat tako pri pouku, kot v terapevtske namene.

2.    Ob učencu naj bo vedno prisotna odrasla oseba.

3.    Vsak učenec si naj vzame dovolj časa za zaznavanje senzornih dražljajev v posameznem prekatu. Spodbujamo jih, da so pozorni na občutke v stopalih in jih opozarjamo, naj ne hitijo in prehitevajo drug drugega (naenkrat naj bo v posameznem prekatu samo 1 učenec).

4.    Hoja po robnikih je prepovedana

5.    Tako zaposleni, kot učenci pazimo, da se materiali med prekati ne mešajo.

6.    Senzorno pot po uporabi zapustimo urejeno, nepoškodovano.

Senzorno pot bomo v prihodnosti še širili, tudi materiale v posameznih prekatih bomo spreminjali.