Na naši šoli se zelo dobro zavedamo pomena senzornega razvoja pri otrocih. Tako je nastala ideja senzorne poti. Namen katere je, da učenci preko različnih materialov pridobijo čim več različnih senzornih prilivov.
Naša šola je šola s prilagojenim
programom, zato se vsi zaposleni zelo dobro zavedamo pomena senzornega razvoja
pri otrocih. Tako je nastala ideja senzorne poti.
Namen senzorne poti je, da učenci
preko različnih materialov pridobijo čim več različnih senzornih prilivov, da
zaznajo razlike v obliki, velikosti, strukturi in toploti materialov. S hojo po
poti urijo tudi ravnotežje, preverjajo svoj proprioceptivni sistem in se urijo
v premagovanju različnih arhitektonskih barier.
Oblikovala se je ekipa in rodile so se ideje. V ekipo smo se vključili specialni pedagoginji, fizioterapevta, delovne terapevtke, športna pedagoginja in seveda hišnik.
Opravili smo oglede različnih
senzornih poti in tako naredili seznam uporabnih materialov.
Vsak od nas je pripravil ideje,
katere smo nato strnili v nek načrt ter predstavili projekt ravnateljici, ki
nas je z veseljem podprla.
Postavili smo si prioritete:
1. Senzorna
pot mora biti čim bolj obstojna.
2. Posamezni
prekat mora biti dovolj dolg, da lahko naredi uporabnik čim več korakov po
nekem senzornem materialu, odločili smo se za 3m.
3. Prekat mora
biti primerno globok, da bomo lahko vanj nasuli toliko materiala, da bo lahko
uporabnik dejansko začutil lastnost materiala.
4. Pot mora
biti dovolj široka, tako smo določili širino 1,20m.
Naslednji koraki:
1. Narisali
smo načrt poti.
2. Izbrali smo
teren in zakoličili pot.
3. Pozvali smo
različne ponudnike storitev za izkop in utrditev poti ter polaganje robnikov.
Izbrali smo najugodnejšega ponudnika.
4. Glede na
materiale, ki smo si jih zamislili, smo poslali prošnje za donacije različnim
trgovinam ter ponudnikom storitev.
5. Po posvetu
z izvajalcem gradbenih del, smo se odločili za robnike iz recikliranih
avtomobilskih gum.
6. V vsem času
od zasnove do gradbenih del smo zbirali, nabirali in nabavili material za
senzorno pot.
7. Ko so bila
gradbena dela zaključena, smo se lotili zapolnitve prekatov z različnim
materialom.
8. Pod
mehkejše in zrnate materiale smo za zaščito pred rastjo plevela, položili
zaščitno folijo.
Materiale, ki smo jih uporabili:
1. kamenčke in
prodnike različne velikosti,
2. slamo,
3. storže,
4. lesene okroglice
različnih dimenzij,
5. avtomobilske
gume,
6. sekance,
7. glinopor,
8. tlakovce,
9. kamen
škrilj,
10.
umetno travo.
Določili smo pravila uporabe:
1. Senzorna
pot se naj uporabi čim večkrat tako pri pouku, kot v terapevtske namene.
2. Ob učencu
naj bo vedno prisotna odrasla oseba.
3. Vsak učenec
si naj vzame dovolj časa za zaznavanje senzornih dražljajev v posameznem
prekatu. Spodbujamo jih, da so pozorni na občutke v stopalih in jih opozarjamo,
naj ne hitijo in prehitevajo drug drugega (naenkrat naj bo v posameznem prekatu
samo 1 učenec).
4. Hoja po
robnikih je prepovedana
5. Tako
zaposleni, kot učenci pazimo, da se materiali med prekati ne mešajo.
6. Senzorno
pot po uporabi zapustimo urejeno, nepoškodovano.
Senzorno pot bomo v prihodnosti še
širili, tudi materiale v posameznih prekatih bomo spreminjali.