V Dijaškem domu Ivana Cankarja se že vrsto let dijake trudimo navdušiti nad vrtnarjenjem in jih spodbujati k razmisleku o pomenu usmerjanja družbe v samooskrbo. Čeprav pojem samooskrbe zajema veliko področij, se morda mnogim zdi najučinkovitejši prvi korak narediti na področju pridelave lastne hrane. S tem namenom smo v preteklih letih pri našem dijaškem domu postavili vrsto visokih gred. Zavedamo se, kako pomembno postaja pridelovanje lastne hrane, kako dragoceno je znanje o vzgoji ne le zelenjave, pač pa tudi sadik. In kako vse bolj cenjena postajajo kvalitetna semena.

V letošnjem šolskem letu smo zato prvič začeli z vzgojo lastnih sadik – ta projekt smo poimenovali Sejemo svoje! Vzklil je iz razmišljanja o solidarnosti, deljenju, sodelovanju, povezovanju in odpiranju dijaškega doma v lokalno skupnost kot ustanove, ki čuti, kaj pomeni moč skupnega dobrega. Zrasel je iz navdušenja nad vrtnarjenjem, nad filozofijo samooskrbe in nad izobraževanjem mladih o vzgoji vrtnin in ohranjanju kvalitetnih semen.  Vanj smo zagrizli že jeseni, ko smo iz naših pridelkov, ki so zrasli na visokih gredah ob našem dijaškem domu, pripravili semena za kasnejšo vzgojo. Pozimi in zgodaj spomladi smo pričeli s sejanjem dveh sort paprike in čilija, nadaljevali s petimi sortami paradižnika, nazadnje pa so prišle na vrsto še dve vrsti kumar in hokaido buče. Ko so semena vzklila in so se male rastlinice začele razvijati, smo jih postopno presajali v lončke. Vsak dan smo jih pozorno opazovali in redno zalivali. Z dovolj svetlobe in pri pravi temperaturi so rastoče rastlinice dve od naših učilnic spremenile v pravo malo vrtnarijo. Uspelo nam je vzgojiti okoli 1600 sadik! Sadike smo uporabili v vseh naših gredah, nekaj so jih dijaki odnesli v svoje domače vrtičke, nekaj smo jih razdelili zaposlenim v dijaškem domu. Že tu smo naleteli na izjemno pozitivne odzive, saj smo znotraj naše ustanove razdelili okoli 1000 sadik. Takšnega odobravanja se nismo nadejali. Sadike, ki so še ostale – bilo jih je okoli 600 –,  smo razdelili naključnim obiskovalcem. 15. maja smo namreč organizirali sklepno dejanje projekta – dogodek razdeljevanja sadik vrtičkarjem v naši okolici. Priznamo lahko, da nismo vedeli, ali bo akcija sploh uspešna. Danes lahko rečemo, da je bil odziv naravnost nor. Sadike smo razdelili v pol ure! Prišlo je zelo veliko ljudi, nekateri so žal ostali tudi brez. Kljub temu smo prepričani, da smo svoj cilj in namen dosegli in celo presegli. Menimo, da smo na ta način lep zgled sodelovanja, povezovanja pa tudi spodbujanja samooskrbe – vse to postaja v naši družbi cenjeno in celo nujno potrebno.

V naš projekt smo vložili ogromno truda, za pomoč se je angažiralo veliko dijakov, saj je bilo dela kar precej. Zahvaljujemo se našemu ravnatelju Šemsu Mujanoviću, ki je že od vsega začetka verjel v doprinos Sejemo svoje! in brez pomislekov v polnosti podprl delovanje mentorjev. Največ časa in volje smo porabili za presajanje in zalivanje, veseli pa nas, da so dijaki ponosni na to, da so lahko del tako obsežne akcije, in da so na delavnice vedno prinesli kopico dobre volje in sproščenosti. Šele na koncu projekta so zares začutili, del kako velikega dejanja so. Še sami smo bili presenečeni, kako so se jim zasvetile oči ob pogledu na prave nasade v naših učilnicah.

Najbolj pa smo ponosni na velikodušnost, ki jo izkazujemo z našim delovanjem. Na sporočilo, ki ga nosi projekt in ki ga predajamo vsem sodelujočim in opazovalcem. Ključ samooskrbe je v skrbi za drug drugega, za skupnost, za prijazno bivanje na našem planetu in nesebično sobivanje ljudi. Ne moremo drugače zaključiti kot: Uspelo nam je!