Odpadki okrog nas

Avtor prispevka : Katja Gojčič, objavljeno 31.05.2019 16:41:23
KATEGORIJA:
Ravnanje z odpadki
KLJUČNE BESEDE:
Ravnanje z odpadki, Ohranjanje našega sveta, Vrtec
POVZETEK:

Skrb za okolje in uvajanje ter izvajanje ločevanja odpadkov se začne že pri najmlajših otrocih. Preko različnih zanimivih izvedenih dejavnosti otrokom približamo in jih spodbujamo, da že celo leto ločujejo odpadke, čeprav še vedno kdaj potrebujejo našo pomoč.

Galerija Priloge Komentarji (0)

povp.ocena:(0)

V skupini otrok starih od 2 do 3 leta smo imeli projekt Odpadki okrog nas. Na začetku sem otroke s pomočjo in preko slikanice Hej! Kaj tako smrdi?, seznanila s pomenom skrbi za okolje, čistoče in ravnanja z odpadki. In še isti dan smo se z otroki odpravili ven in poiskali v okolici vrtca različne kesone oz. zabojnike, kjer smo opazovali, kakšne barve so ter kakšni odpadki so v njih. Otroci so se preko slikanice seznanjali tudi z različnimi novimi besedami (reciklirati, kompostirati) in spoznavali, da moramo čisto vsi skrbeti za okolico in odpadke okrog nas. Knjiga je bila otrokom neprestano na voljo in so lahko ob ilustracijah opisovali dogajanje in preko zgodbe spoznavali, kaj se zgodi, če ne skrbimo za okolje.

V naslednjih dneh smo začeli v igralnici izdelovati svoj koš za ločeno zbiranje odpadkov. Odločila sem se, da izdelamo koš za biološke odpadke, mešane odpadke, papir in embalažo, saj se namreč otroci s temi odpadki srečujejo v vrtcu. Iz odpadne kartonaste škatle in papirja sva s pomočnico s kaširanjem pripravili osnovo za koš, ki sva jo razdelili na štiri dele. Z otroki smo vsak dan spoznavali eno vrsto odpadkov in barvo zabojnika, v katerega ti odpadki sodijo. V ta namen smo obiskali tudi ekološke otoke in imeli zraven tisto vrsto odpadkov, ki smo jo tam odvrgli v pravilni zabojnik. Spoznali smo tudi zabojnik za steklo in se seznanili s tem, da steklo ločujemo posebej, čeprav nismo naredili koša za steklo. Tako smo vsak dan pobarvali en del našega koša in spoznali smeti, ki sodijo vanj. Koš smo opremili tudi s fotografijami, da otroci lažje ločujejo odpadke, in tudi z napisi.

Med tem časom so otroci v vrtec prinašali različne smeti in embalažo, ki je bila umita. In tako nas je en dan pri vstopu v igralnico pričakalo presenečenje, in sicer po celi naši igralnici so ležale najrazličnejše smeti in odpadki. Ob vstopu v igralnico me je najbolj presenetila reakcija otrok, saj so ostali brez besed in so na začetku samo stali in opazovali igralnico. Vendar so ob moji vprašanjih in spodbudi hitro ugotovili, da so to smeti in da jih je treba pospraviti v koš. Otroci so začeli prinašati smeti v koš, vendar jim je bil na začetku cilj samo smeti oz. odpadke prinesti v koš in ne samo ločevanje odpadkov. Ob najini spodbudi, motivaciji in vprašanjih so otroci začeli odpadke tudi ločevati. Na začetku jim je velike težave povzročalo prepoznavanje sami odpadkov in kam posledično ta odpadek sodi, najmanj težav so imeli pri papirju, tako da so nekateri otroci po smeteh, ki so bile raztresene po igralnici namerno iskali papir.

 

Dejavnost smo večkrat ponovili in izvedli otroci pa so imeli hkrati možnost se igrati in ustvarjati z odpadki. Nekega dne nam je na vratih igralnice potrkalo in zunaj nas je pričakalo pismo Smetiščnega škrata. Smetiščni škrat je otrokom v pismu povedal, kdo je, kje živi in kaj počne. Prav tako je v pismu pohvalil otroke, da mu pomagajo pospravljati odpadke, jih ločujejo, skrbijo za okolje in ga hkrati ne onesnažujejo. Otroci so se pisma zelo razveselili in mu zelo pozorno ter v tišini prisluhnili. Škratu pa obljubili, da ne bodo onesnaževali okolja in bodo odpadke ločevali ter jih odlagali samo v koš in ne na tla. Hkrati pa bodo pospravljali igrače in skrbeli za red. Škrat jim je v pismu tudi povedal, da bo kdaj pokukal skozi okno in opazoval, če ločujejo odpadke zraven pisma pa jim je pustil majhno presenečenje za posladkat, in sicer sadne bonbone – rozine. Pismo smo obesili na steno. Otroci so v naslednjih dneh spraševali, ali jim bo Smetiščni škrat tudi še poslal kakšno pismo.  

Otroci so tako skrbeli za ločevanje odpadkov v igralnici, so po malici pospravili različne biološke odpadke – olupke od mandarin, banan in pomaranč. Pospravljali papir in embalažo in mešane odpadke.

Ven smo se odpravili in očistili tudi okolico vrtca. Otroci so pobirali papirčke in ostale odpadke, ki so ležali po tleh. Tako da smo si vedno, ko smo se odpravili na bližnji travnik na sprehajalno vrvico, zavezali tudi vrečko, v katero smo zbirali odpadke in jih pri vrtcu zunaj odvrgli v koš. Dve deklici sta imeli takšno skrb, da sta prinesli v vrtec tudi vrečke, v katere smo lahko pobirali smeti, čeprav tega nisem nikoli naročila. Otroci so prav tekmovali med seboj kdo bo našel in prinesel več odpadkov in smeti, ki ne sodijo v naravo. Z besedo »packi« so otroci poimenovali, tiste, ki to počnejo in mečejo smeti na tla. Ter na vprašanja, ali lahko smeti mečemo v naravo, in na tla enoglasno odgovorili: »Ne, v koš.«

Najbolj zanimivo in hkrati navdušujoče je to, da še otroci zdaj, kljub temu da je že preteklo, kar nekaj  časa od kar smo v vrtcu spoznavali in se seznanjali pri vzgojno izobraževalnem delu s samimi odpadki in ločevanjem le teh zunaj brez opozorila opazijo smeti in jih poberejo, na sprehodu pri hoji pa se moremo celo ustaviti. Kadar otroci v igralnici nesejo smeti v koš in pridejo do koša, se ustavijo pred njim in če ne vedo vprašajo mene ali pomočnico v kateri koš sodi odpadek, da ga lahko odvržejo v pravilni koš. Tako da še otrokom vedno predstavlja prepoznavanje odpadkov in posledično kam sodijo nekaj težav. Vendar pa brez težav ločujejo papir in tiste odpadke, ki se z njimi pogosto srečujejo. 

Galerija

Priloge

# Ime datoteke

Komentarji