Učenci ob okrogli mizi, delu na šolskem vrtu in delavnicah razmišljajo, kako pridemo do hrane, kako nastane zemlja, da z zbiranjem organskih odpadkov in kompostiranjem varujemo okolje in podnebje. Naučijo se, zakaj je kompostnik pomemben ter kaj spada v kompostnik in kaj ne.
POTEK UČNE ENOTE
1. OKROGLA MIZA
Učenci
odgovarjajo na vprašanje »KAKO PRIDEMO DO HRANE?«. Odgovore zapisujemo na
samolepilne lističe, saj jih bomo kasneje s pomočjo učencev uredili v smiselno
sosledje.
Navadno
začnejo učenci z odgovori, kot so iz trgovine, kuhinje, restavracije in
podobno. Ko jih začnemo spraševati, kako pa pride hrana do trgovine in
restavracije, začnejo učenci razmišljati drugače. Vrnejo se k rastlinam, na
polje, vrt. Dodamo še vprašanje, kaj potrebujemo, da »zraste« hrana ter kaj je
potrebo storiti zato, da pridemo do hrane, se celotna zgodba sestavi. Cilj je,
da učenci spoznajo, da je rodovitna zemlja tisti glavni vir, kjer zraste hrana
in da za to potrebujemo semena.
Drugo
zastavljeno vprašanje se glasi »KAKO NASTANE ZEMLJA?« Odgovori so seveda
zanimivi. Sploh če najprej vprašamo, kje dobimo zemljo, v tem primeru bo
odgovor vsekakor trgovina. Odgovori so pestri, nesmiselni in smiselni. Težko
pričakovana odgovora so seveda organski odpadki in deževniki. Odgovore uredimo
in v razredu na panoju naredimo predstavitev okrogle mize.
2.
DELO NA ŠOLSKEM VRTU
Po pogovoru o zemlji in deževnikih je potrebno to dejavnost tudi
praktično podkrepiti. V tem primeru gremo na vrt, ki ga tudi sicer uporabljamo
v učne namene, in nežno pobrskamo po zemlji, v kateri o najdemo deževnike.
Ogledamo si tudi glistine. Nekaj zemlje in deževnikov v stekleni posodi prinesemo
v učilnico, kjer si jih podrobneje ogledamo na belem papirju.
Ogledamo si filmček Worms at work (https://www.youtube.com/watch?v=n9Mnf9ysNSs).
Učencem ob opazovanju povemo, da deževniki na vrtu jedo
ostanke rastlin, ki jih prebavijo in nato izločajo majhne, zavite rjave kupčke,
ki jih imenujemo glistine. S tem manj rodovitno zemljo spreminjajo v humusno
prst, bogato s hranili. Poleg tega so zelo koristni tudi zato, ker rahljajo
zemljo. Deževnik se oprime zemlje z majhnimi lasastimi izrastki. Na vsakem
členu ima ščetine, ki delujejo podobno kot vesla pri čolnu. Na telesu imajo dve
odprtini. Skozi eno vstopi hrana, vzdolž telesa jo prebavi, izloči pa jo skozi
zadnjično odprtino. So hladnokrvne živali, kar pomeni, da sami ne uravnavajo
svoje telesne temperature. V zimskem mrazu in poletni vročini se zarijejo
globlje pod zemljo, čas hude suše pa preživijo tako, da se zvijejo in obdajo s
sluzjo. Sluz, s katero je prekrit mu omogoča dihanje. Če se izgubi na asfaltu
in se ne more pravočasno skriti v zemljo, se njegova sluz izsuši in pogine. Z
deževniki se prehranjujejo krti, kosi itd. Deževnik se premika z raztezanjem in
krčenjem mišic tako da člen za členom skrči v nekakšnem valu, ki potuje vzdolž
njegovega telesa. Če ga primemo v roke, se po navadi močno zvija. To povzročijo
čutila, s katerimi je prekrito njegovo telo. Na samo enem členu jih je tudi do
1900. Z njimi tipa, okuša in zaznava svetlobo.
3.
DELO PO DELAVNICAH
DELAVNICA: Deževniki
Pripomočki: nogavice, odpadno blago, nit, šivanke, gumbi,
volna, barva, škarje, čopiči
Učenci povedo, kaj o deževnikih že vedo. Učenci si pripravijo
stare hlačne ali navadne nogavice, gumbe, volno, barvo in odpadna oblačila. Iz
njih naredijo deževnike, ki jih po koncu delavnic dodajo v maketo oz. prikaz
nastanka rodovitne zemlje.
Nogavico ali del hlačne nogavice napolnimo z odpadnimi
oblačili in nato odprtine zašijemo. Volno narežemo na krajše niti in jih vežemo
vzdolž deževnikovega trupa, da ustvarimo videz kolobarjev. Dva gumba zašijemo
kot dve očesi, vendar učencem povemo, da deževniki v resnici nimajo oči in da
svetlobo zaznavajo s čutili na telesu. Zmešamo barvo, ki najbolje prikazuje
naravno barvo deževnikov in z njo pobarvamo deževnike iz blaga.
DELAVNICA: Kako nastane zemlja?
Pripomočki: pisala, papir, škatle, barva, lepilo, škarje,
čopiči, odpadni reklamni material
Da praktično podkrepimo uvodno okroglo mizo, naredimo maketo
oz. prikaz nastanka rodovitne zemlje. Za ta prikaz uporabimo štiri škatle in
jih pobarvamo. Prva škatla predstavlja rodovitno zemljo. V to prvo škatlo
dejansko nasujemo zemljo in vanjo posadimo rastline, iz katerih lahko zraste
hrana. Hrano predstavlja druga škatla. Ostanki te hrane na tretji škatli
predstavljajo organske odpadke, ki jih deževniki in ostale talne živali ter
mikroorganizmi spremenijo v kompostno zemljo v četrti škatli. Učenci na podlagi
tega prikaza dobro razumejo pomembnost zbiranja organskih odpadkov in
kompostiranja za pridobitev rodovitne zemlje.
DELAVNICA: Kaj spada na kompost?
Pripomočki: plakati, pisala, lepilo, škarje, odpadni reklamni
material, IKT
Da bi se učenci naučili, kaj spada na kompost in kaj ne, naredijo
plakate, ki bi to prikazovali. Prinesejo odpadne reklamni material, iz katerega
izrežejo oboje sestavine; primerne in neprimerne. Pomagajo si s PPT prikazom.
Razmišljamo, kam na šoli bi plakate izobesili. Ugotovimo, da
največ organskih odpadkov nastane v kuhinji, jedilnici in gospodinjski
učilnici, zato ga namestimo v jedilnico in enega v bližino jedilnice. K
plakatom dodamo še vedra, ki jih poimenujemo »Organkožer«. Nekaj časa v teh
vedrih ni znašlo nič, kasneje pa le nekoliko organskih odpadkov, ki jih učenci
iz oddelkov podaljšanega bivanja ali člani kuharsko-vrtnarskega krožka odnesejo
na kompostnika, ki ju imamo na šolskem vrtu. Kompostnike so načrtovali in
izdelali učenci višjih razredov pri pouku tehnike in tehnologije.
4.
VREDNOTENJE
Na koncu učne enote ovrednotimo delo. Kaj so se učenci novega
naučili, kaj so spoznali, ali so bili uspešni, kaj jim je bilo všeč. Kaj od
naučenega lahko uporabijo doma?