Doživljanje vrta z vsemi čutili

Avtor prispevka : Doroteja Smej Skutnik, objavljeno 04.02.2019 20:31:49
KATEGORIJA:
Biotska raznovrstnost
KLJUČNE BESEDE:
Osnovna šola, Dobra praksa, Vrt, Zbornik
POVZETEK:

Čutno pot, ki smo jo integrirali v šolski eko vrt, smo uporabili kot iztočnico za ozaveščanje drugačnosti med ljudmi. Živimo v pestri družbi različnih ljudi, zato se vsakodnevno srečujemo z drugačnostjo, raznolikostjo, kar posledično zahteva od ljudi večjo strpnost.

Galerija Priloge Komentarji (0)

povp.ocena:(0)

Ustanova: OŠ Polzela

Čutno pot, ki smo jo integrirali v šolski eko vrt, smo uporabili kot iztočnico za ozaveščanje drugačnosti med ljudmi. S prvoosebnim raziskovanjem v »koži« slepega, učenci aktivno raziskujejo vrt z vsemi čutili. Učenci postajajo občutljivejši do narave, hkrati pa je to dobra iztočnica za vzpostavljanje medsebojnih odnosov in vrednot. Šolski eko vrt je sodoben pripomoček za celostno vzgojo in izobraževanje.

Živimo v pestri družbi različnih ljudi, zato se vsakodnevno srečujemo z drugačnostjo, raznolikostjo, kar posledično zahteva od ljudi večjo strpnost. V prispevku sem izhajala iz naraščajočega problema nestrpnosti do drugačnih učencev na naši osnovni šoli. V šolski eko vrt smo integrirali čutno pot, ki smo jo uporabili kot iztočnico za ozaveščanje drugačnosti med ljudmi. Pripravila sem naravoslovni dan, ki videčim učencem omogoči vpogled v doživljajski svet slepih in slabovidnih. Tako raziskovanje, ki zagovarja načelo, da lahko sprejmemo za resnično zgolj in samo tisto, kar neposredno sami ugledamo in uvidimo, se po Husserlu (v Kermauner 2009) imenuje fenomenološko raziskovanje. Učence sem z namenom, da bi razmišljali o svojih mislih, izkušnjah, doživetjih, občutkih, postavila v »kožo« slepih in slabovidnih oseb.  S prvoosebnim raziskovanjem učenci aktivno raziskujejo šolski eko vrt z vsemi čutili. Šolski eko vrt je čudovita popestritev šolske okolice in zanimiv učni poligon za učence.

1.        Šolski eko vrt s čutno potjo

Na OŠ Polzela smo od leta 2011 vključeni v projekt Šolski ekovrti, katerega glavni namen je učencem pomagati, da bodo čutili in razumeli pomembnost narave, varstva okolja in medsebojnega sodelovanja. Učencem omogoča doživljanje izkušnje neposrednega stika z naravo in vrtnarjenjem ter pomaga razvijati pozitiven odnos do varovanja narave in lokalne ekološko pridelane hrane (spletna stran projekta Šolski ekovrtovi).

  

      Slika 1: Delo na šolskem eko vrtu

Učenci na šolskem eko vrtu aktivno obdelujejo zeliščne ter zelenjavne gredice,  vzgajajo mlade sadike, skrbijo za drevesa in s pripravo potaknjencev vsako leto poskrbijo za ocvetličenje okenskih polic. Z izdelovanjem valilnic, hotelov za žuželke in kuhanjem lojnih pogač, skrbijo za vrtne živali. Zelenjavo iz vrta porabimo v kuhinji, iz zelišč pa izdelujemo čaje, naravna mila, obarvane kopalne soli, kopalne bombice, sivkine vrečke, zeliščne lizike in ognjičeva mazila. Izdelke vsako leto ponujamo na dobrodelnem bazarju in pridobljena sredstva namenimo v šolski sklad za pomoč učencem, ki izhajajo iz družin z materialno stisko.

Na šolskem eko vrtu uporabljamo zgolj ekološka semena ter ekološke rastline, ki jih gnojimo z organskimi gnojili, pri tem pa upoštevamo načela kolobarjenja. Vrt obdelujemo brez kemično-sintetičnih pesticidov in mineralnih gnojil. Na šoli ločujemo odpadke, organske odpadke pa kompostiramo v kompostniku. Upoštevamo načela trajnostnega gospodarjenja z vodo, za zalivanje vrta uporabljamo padavinsko vodo, ki jo zbiramo v posodi.

Čutna pot je narejena iz naravnih materialov, ki so različne konstrukcije, trdote, barve in se glede na zunanje temperaturne spremembe različno segrevajo ter ohlajajo. Posamezni materiali so ločeni z leseno pregrado. Materiali so mivka, pesek, lubje, sekanci, opeka, lesena debla, kamenje različnih velikosti, glinene kroglice ter materiali, ki se spreminjajo glede na letni čas: mah, kostanj, koruza, storži. Po čutni poti se učenci sprehajajo bosi. Ker je čutna pot integrirana v šolski ekovrt, učence spodbudimo k aktivnemu raziskovanju z vsemi čutili; vonjajo zelišča, tipajo različne naravne materiale, poslušajo brenčanje čebel, lovijo ravnotežje na deblih, opazujejo barve cvetov in postajajo občutljivejši do narave. Hkrati čutna pot ozavešča o drugačnosti med ljudmi, saj jo učenci lahko izkusijo z zavezanimi očmi, v vlogi slepega. To je dobra iztočnica za vzpostavljanje medsebojnih odnosov in vrednot.

 

      Slika 2: Čutna pot
 

2.        Sprejemanje drugačnosti skozi lastno izkušnjo

Na svoji življenjski poti se človek že zelo zgodaj sooči z drugačnostjo, predsodki, pričakovanji ter zahtevami drugih. Po prvih zadregah se začenja dolgo trajajoč proces zorenja in učenja, da sprejmemo samega sebe in druge. Hkrati to pomeni, da sprejmemo razlike ter smo odprti do drugačnosti. Ta proces ni enostaven, je zahteven in kljub trudu mnogim posameznikom nesprejemljiv. Tudi prizadevanja tistih, ki razumejo in se ne bojijo, so pogosto neučinkovita, ker posegamo v mišljenja ljudi, ki drugačnosti nočejo, si ne upajo, niso sposobni razumeti, sprejeti, preseči. Dokler bo imela drugačnost slabšalni prizvok, bo spreminjanje odklonilnega odnosa posameznikov in družbe kot boj z mlini na veter. Če pa bo drugačnost postala del vsakdana, tudi besede »vsi različni, vsi enakopravni« ne bodo več samo črke na papirju (Mijatović 2008).

Doživljajska pedagogika zagovarja dejstvo, da odgovora za rešitev nekega problema ne najdemo z branjem knjig, temveč je potrebno to dejansko aktivno poskusiti v realnih situacijah. To od udeležencev vsekakor zahteva psihično, fizično in pogosto tudi socialno aktivnost, skozi katero rastejo in pridobivajo izkušnje z lastnim doživetjem. To je celosten pedagoški pristop, ki v otroku zbudi vse receptorje, zato se je za tovrstno pedagogiko uveljavil moto »z glavo, srcem in rokami« (Krajnčan 2007). »Le znanje, pridobljeno z izkušnjo, lahko pomembno vpliva na ravnanje ljudi« (Rogers, v Ocepek 2012).

Naravoslovni dnevi so ena izmed metod izkustvenega učenja, ki se izvajajo na osnovnih šolah. Izkustveno učenje z refleksijo je pomembno za učinkovito doživljajsko pedagogiko, ki ji v današnjem času pripisujemo velik pomen. V okviru naravoslovnega dne so bili učenci vključeni v delavnice, ki so jim omogočile  vpogled v doživljajski svet slepih in slabovidnih. Aktivnosti so izvajali z zavezanimi očmi in simulacijskimi očali za slepoto oziroma slabovidnost. Delavnice so bile sledeče:

         Slika 3: Raziskovanje čutne poti z zavezanimi očmi
         

          ·         hoja po čutni poti ter zaznavanja šolskega eko vrta z vsemi čutili;

·         doživljanje živih živali;

·         hoja po stopnicah;

·         branje ter risanje po navodilih z različnimi simulacijskimi očali za slepoto oziroma slabovidnost;

·         šivanje gumbov na blago z različnimi simulacijskimi očali;

·         eksperimentalno delo »Vulkan«;

·         igra z zvenečo žogo;

·         malica z zavezanimi očmi.

Učenci so bili tekom naravoslovnega dne zelo aktivni ter motivirani. Že Marentič Požarnik (1987) je pisala o tem, da je izkustveno učenje zagotovo privlačnejše od tradicionalnih metod izobraževanja. Učenje skozi lastno izkušnjo razvija občutljivost do sebe in drugih ter povečuje sposobnost vživljanja oziroma empatije v drugega. Učenci razvijajo sposobnosti prilagajanja novim okoliščinam, saj se morajo znajti v nepredvidljivih, kompleksnih situacijah. Znanje, pridobljeno z izkustvenim učenjem, je trajnejše in bolj uporabno, ker razvija zmožnost celovitega dojemanja in sinteze. Tako učenje je v veliki meri čustvena izkušnja.

Zelo pomembna faza naravoslovnega dne je refleksija izkustvenega učenja, kajti brez tega sama izkušnja oziroma to, kar se učenec nauči, izgubi svoj pomen. Z evalvacijo po izvedbi aktivnosti smo ovrednotili  učinkovitost izkušnje. Diskusija o občutkih, napredku, spremembah stališč je potekala med vsemi učenci v skupini. Na podlagi rezultatov menim, da s takim naravoslovnim dnevom lahko prispevamo k boljšemu razumevanju slepih oziroma drugačnih učencev. Ali lahko pripomoremo k boljšemu sprejemanju teh oseb, pa bo pokazala praksa in čas. Najbolj pomembno pa je, da se ne ustavimo zgolj pri enem naravoslovnem dnevu in da te aktivnosti razširimo na večjo populacijo učencev. Upajmo, da bodo kmalu spoznali, da nas ravno razlike med ljudmi bogatijo in da se tudi od drugačnih lahko marsikaj naučijo.

Čutno pot, ki smo jo integrirali v šolski eko vrt, smo torej uporabili kot iztočnico za ozaveščanje drugačnosti med ljudmi. S prvoosebnim raziskovanjem v »koži« slepega, učenci aktivno raziskujejo vrt z vsemi čutili. Učenci postajajo občutljivejši do narave, hkrati pa je to dobra iztočnica za vzpostavljanje medsebojnih odnosov in vrednot. Šolski eko vrt je tako sodoben pripomoček za celostno vzgojo in izobraževanje. Vsebine in delo eko vrta so interdisciplinarno zasnovane, tako da povezujejo znanje naravoslovnih ter družboslovnih predmetov in omogočajo kvalitetne učne ure v naravi.

3.        Literatura


1. Kermauner, Aksinja (2009): Na drugi strani vek: opis prvoosebne fenomenološke raziskave – kako je  biti slep. Ljubljana: Študentska založba.

2. Krajnčan, Mitja (2007): Osnove doživljajske pedagogike. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

3. Marentič Požarnik, Barica (1987). Nova pota v izobraževanju učiteljev. Ljubljana: DZS.

4. Mijatović, Kata (2008): Sprejemanje drugačnosti med mladimi. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani: Fakulteta za socialno delo.

5. Ocepek, Rudi (2012): Premagajmo predsodke do živali. Ljubljana: Agencija Baribal.

6. Spletna stran projekta Šolski ekovrtovi: http://www.solskiekovrt.si/, 13. 4. 2018.

Galerija

Priloge

# Ime datoteke

Komentarji